Na podlagi zakona o živinoreji in njegovih podzakonskih predpisov je v Sloveniji dovoljeno čebelariti le z avtohtono kranjsko čebelo Apis mellifera carnica, ki je podvrsta medonosne čebele Apis mellifera. Ta čebela se je skozi stoletja prilagodila našim klimatskim pogojem, zato je tudi najboljša rasa za uspešno čebelarjenje na našem področju.
Kranjsko čebelo je opisal Pollmann leta 1879. Sicer je kranjska čebela razširjena na širšem  območju jugovzhodne in srednje Evrope, s prodajo matic in družin pa je njeno domovanje tudi izven tega območja. V svoji dolgi zgodovini je rasa razvila značilne morfološke in etološke  značilnosti, ki jo ločijo od ostalih ras. Za kranjsko raso je značilno, da je čebela delavka srednje velika, vitka in z značilnimi temnimi zadkovimi obročki s kratkimi sivimi dlačicami. Splošen videz čebel delavk je siv.
 
Za ohranitev kranjske čebele pa moramo biti pozorni na dedno zasnovo naših čebel. Pri vseh živih bitjih se od staršev deduje genetska sestava osebka (genotip). Na lastnosti, ki so vidne na njegovi zunanjosti (fenotip) pa vplivata genotip in okolje. Čebelar lahko čebele ocenjuje le po njihovem fenotipu. Pri številnih rasah čebel sta eden, dva ali celo več zadkovih obročkov rumene barve. Nam najbližje takšne čebele so italijanska čebela in buckfaška čebela. Naravno mešanje podvrst se dogaja na območjih, kjer se stikata dve podvrsti. Pri nas je to vidno ob državni meji z Italijo. Pri mešanju podvrst se na zadku kranjske sivke pojavijo rumeni obročki. Takšni družini zamenjamo matico in trotovino izrezujemo. Tako ne pride do prenosa njihove genske zasnove na potomce. Uspeh pri odbiri pasemsko čistih družin, je viden šele ko odmrejo vse potomke zamenjanih matic.
Da ne bomo govorili in posvečali pozornost samo barvi zadkovih obročkov, moramo paziti še na ostale značilnosti kranjske čebele, ki pa so zelo pomembne za nas čebelarje. Kranjska sivka je zelo mirna, redko pika, mirno sedi na satju, odlikuje se po donosu in je dobra graditeljica satja, ima zelo dobro orientacijo, se pravi da se ne zaleta v tuje panje, prezimuje v razmeroma majhnih družinah, posledično zaradi tega porabi manjšo zalogo hrane, ima izrazito intenziven spomladanski razvoj, dobro zalega.
Čebelarji moramo vse omenjene lastnosti ocenjevati in tudi poskrbeti, da bomo z osnovno odbiro oziroma selekcijo te značilnosti v našem čebelarstvu tudi vzdrževali in pri vzreji novih družin prenašali na njih. Poskrbeti moramo tudi za ohranjanje raznolikosti v populaciji, krajevne različke. Se pravi da kupujemo matice od najbližjega vzrejevalca, ki ima pašne in vremenske razmere podobne našim. Zelo priporočljivo je, da matice vzrejamo sami, saj so čebele v našem čebelarstvu prilagojene na pašne in vremenske razmere okolja v katerem živijo.
 
Pri vzrejni dejavnosti poleg pasemske čistosti se osredotočimo tudi na ohranjanje mirnosti čebel ob hkratnim povečanim donosu medu in zmanjšanju rojivosti ob povečani živalnosti in številčnosti čebel v panju. Pri selekciji je tudi priporočljivo spremljanje lastnosti, kot so čistilni nagon in povečevati odpornost čebel na bolezni.
 
Poleg nas posameznih čebelarjev je za namen ohranitve kranjske čebele in izboljšanje njenih lastnosti  Čebelarska zveza Slovenije kot Priznana rejska organizacija skupaj s Kmetijskim inštitutom Slovenije, ki je druga priznana rejska organizacija v čebelarstvu izdelala Rejski program za kranjsko čebelo. Rejski program je razdeljen na dva sklopa:
-v prvem je cilj ohraniti poseljenost čebeljih družin po vsej Sloveniji s skupno 150.000 čebeljimi družinami, ohraniti pasemsko čistost ter obenem ohraniti genetsko raznolikost in zmanjšati zimske izgube čebeljih družin.
-V drugem pa ohraniti mirnost čebel na isti ravni ob povečanem donosu medu ter zmanjšati rojivost ob povečani živalnosti in številčnosti čebel v panju ter povečevanje donosov medu na panj.
Od rejskih metod za doseganje zgoraj naštetih ciljev se pri čebelarjih, ki so vključeni v rejski program izvaja osnovna odbira. Odbira in vzrejno delo pa poteka na odobrenih vzrejališčih čebeljih matic ter na plemenilnih postajah.
Po pogovorih s čebelarji ugotavljam, da vse preveč tolerirajo čebele križane z italijansko ali buckfaško čebelo. Češ, da so te čebele veliko številčnejše ter da z njimi pridelajo več medu. Toda v isti sapi opišejo še nekaj ostalih pasemsko čistih družin, ki imajo enake lastnosti.  Iz tega sledi, da ni potrebno imeti križancev, če imajo kranjske sivke enake lastnosti. Le te družine je potrebno izbrati za trotarje in matičarje, ter jih razmnoževati. Tako se razmnožuje pasemsko čiste družine, ki imajo želene lastnosti.
 
Slovenski čebelarji smo lahko in tudi moramo biti ponosni, da imamo svojo avtohtono čebelo – kranjsko sivko, pri kateri prevladujejo same dobre lastnosti.
 
 
Franko Dolgan