Afera z ilegalno proizvodnjo in prodajo pripravka za uničevanje čebeljega zajedavca, za katero so s svojim poročilom o že pred meseci razkrinkanem podjetniku-čebelarju z Vrhnike poskrbeli inšpektorji uprave za varno hrano, zagotovo ni potrditev dobrega in usklajenega dela nadzornih služb v državi, ki želi tudi z dvigom zaupanja v doma pridelano hrano dati pospešek njeni izdatnejši pridelavi.
Potem ko smo skorajda že pozabili, da so v vročem juliju organi nadzora skupaj z organi pregona prečesali domovanje vrhniškega »izumitelja« najbolj učinkovitega zdravila za varozo, ki je čebelarjem uničevala marljivi zarod, in za katerega so že leta (ne)uradno vedeli ne le v čebelarski srenji ampak tudi v nadzorni veterinarski službi in vsaj kakšno leto tudi na ministrstvu, saj so jih na to opozarjali iz osrednje čebelarske organizacije, se je zgodil veliki pok. Javnosti posredovano (s)poročilo - izsiljeno ali ne zaradi novinarske vztrajnosti, da predstavijo epilog poletne akcije - je v podrobnostih razkrilo ugotovitve inšpektorjev in kdaj natančno so potekala vzorčenja, analize. Vse lepo in prav, če ga ne bi pospremile »žive« izjave prve inšpektorice z uprave za varno hrano, ki je v zanosu predstavljanja uspešno opravljenega dela vesoljni Sloveniji sporočala tudi, da je kar tretjina medu na trgu lahko oporečna in zdravju škodljiva. Ker je omenjeni proizvajalec in prodajalec spornega pripravka tega pač poslal na toliko naslovov.
Kako, če pa v poročilu piše, da v medu uporabnikov nedovoljenega zvarka niso odkrili ostankov prepovedanih snovi? Da je prehitela samo sebe in bila, milo rečeno, nespretna v komuniciranju, s katerim je prst uperila v čebelarje in njihovo zvezo, nam poskušajo zdaj pojasnjevati z ministrstva in uprave za varno hrano, kjer se trudijo sprati madež z dela vseh 10.000 slovenskih čebelarjev. Pa tudi z dela same institucije, v kateri je zaposlena.
Kako sicer pojasniti molk, v katerega so se najprej zavili tako na upravi za varno hrano kot na ministrstvu, ko odgovorni niso zmogli odgovoriti na vprašanja, kot, denimo, zakaj je poročilo z ugotovitvami iz julijskega inšpekcijskega nadzora objavljeno šele zdaj; kaj je delala veterinarska inšpekcija v zadnjih letih, daje proizvodnja in distribucija nelegalnega pripravka lahko kljub vsem opozorilom in trkanju na vrata odgovornih, da naj ukrepajo, potekala neovirano. In ne nazadnje, kako ob taki odzivnosti sploh še lahko zaupamo v delovanje institucije, za katero so ob njeni ustanovitvi z združevanjem nadzornih služb na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zagotavljali, da bo delovala kot dobro utečen stroj. Za koga že?
Resje, daje sedanji direktor uprave na tem mestu šele od marca letos in daje marsikaj od tega, kar deluje, kot pač deluje v tem sistemu, podedoval od predhodnice. Res je tudi, da slabosti, ki izvirajo iz dolgoletnega obvladovanja te scene, ni mogoče čez noč odpraviti. Če sploh ob vseh zakulisnih igrah, zaradi katerih je ob televizijskem nastopaštvu prve inšpektorice zdaj na zelo tanki nitki obviselo tudi vse, za kar so si ob promoviranju slovenske hrane do zdaj prizadevali na ministrstvu.
Marjeta Šoštarič
Dec 23, 2015