Navadna jelka (Abies alba) imenovana tudi hoja in pa bela jelka je ena izmed najpomembnejših drevesnih vrst v Slovenskih gozdovih. Bela barva se pojavlja v imenu, v belosivi skorji, katera je v mladosti gladka, kasneje pa postane razpokana, na to barvo pa opominjata tudi dve beli črti na spodnji strani iglic. Le te so nekoliko sploščene in na veji izraščajo v dveh redeh – v vodoravni liniji in ne okrog in okrog vejice kot pri smreki. Iglice so temno zelene bleščeče barve z že omenjenima značilnima belima črtama na spodnji strani. Posebnost jelke so tudi storži, če le ti pri smreki iz vej rastejo navzdol in iz dreves odpadejo pa storži na jelki izraščajo navpično in na drevesih razpadejo v manjše dele, tako da jih le redko cele najdemo pod drevesi. Navadna jelka običajno raste na višjih legah, med 800 in 1500 m nadmorske višine, kljub temu pa lahko na določenih območjih uspeva tudi nižje. Najbolje uspeva v globokih tleh, kjer ima dovolj hranil, ter na relativno visoki zračni vlagi. Raste tudi v senci drugih dreves, kjer pa ne dosega velikih višin. V kolikor se pri takšnih drevesih zaradi sečnje, vetroloma ali podobnih vplivov na okoliška drevesa, razmere za jelko zboljšajo in prejme več svetlobe pa prične intenzivneje rasti. Drevesa na ugodnih legah in v optimalnih pogojih tako zrastejo visoko, dosežejo lahko višino tudi do 50 m in premere debla do 2 metra. Od drugih iglavcev jo ločimo predvsem po bolj stožčasti obliki krošnje, ter po prej omenjih značilnih iglicah in skorji debla.

Približno tretjina lesne zaloge slovenskih gozdov pripada bukvi, nekoliko manj kot tretjina smreki, na tretjem mestu pa je z 9 % že jelka. Kljub temu, da je jelka pomembna drevesna vrsta je njihovo število v naših gozdovih razmeroma majhno, stanje sestojev in razmerja med posameznimi drevesnimi vrstami pa precej drugačna kot prek 100 ali 200 leti. V drugi polovici prejšnjega stoletja se je namreč veliko jelk posušilo zaradi vremenskih vplivov in onesnaženja- predvsem zaradi velikih emisij žveplovih oksidov. V popisu slovenskih gozdov iz leta 1985 so ugotovili, da je bilo kar 45 % slovenskih jelk prizadetih in manj vitalnih. Poleg odmiranja dreves je imela velik vpliv tudi sečnja. Število jelk v naših gozdovih se sicer povečuje a počasi, njena usoda pa je predvsem odvisna od stanja okolja ter objedanja s strani rastlinojede divjadi. Iglice jelke namreč niso bodeče - so mehe in imajo majhen delež težko prebavljive celuloze. To in pa počasna rast pa so razlogi, da se mlada drevesa pogosto znajdejo na jedilniku rastlinojede divjadi, katerih objedanje negativno vpliva na razvoj in povečevanje števila dreves jelke v naših gozdovih.

Medenje jelke
Jelka je pomembna v lesni industriji, za čebelarstvo pa predstavlja eno najpomembnejših drevesnih vrst. V ugodnih pogojih povzročitelji medenja na hoji izločajo razmeroma velike količine mane. Izločanje pa ob ugodnih vremenskih pogojih in ob odsotnosti naravnih sovražnikov povzročiteljev medenja traja več tednov. Paša predstavlja eno izmed pomembnejših gospodarskih čebeljih paš v sezoni. Le ta je še posebej pomembna, ker je praviloma prisotna v zadnjem delu pašne sezone, običajno po cvetenju lipe in kostanja, torej v obdobju, ko drugih virov hrane za čebele primanjkuje in ko se že začenja brez pašno poletno obdobje.
Najpomembnejši proizvajalec mane na hoji je zelena hojeva ušica (Cinara pectinatae) katere mana se običajno pojavlja julija, avgusta in tudi septembra. Zeleno hojevo ušico se na vejah težko opazi, običajno je prisotna posamično ali v majhnih kolonijah. Ušice so skrite med iglicami in se hitro umikajo, življenju med iglicami pa so prilagojene tudi z zunanjim izgledom. Barva ušic je podobna barvi iglic jelke, tako kot na iglicah so tudi na ušicah prisotni dve srebrno beli črti, značilnost te ušice pa so oči rdeče barve. Pojavljajo se tudi osebki kje na hrbtu namesto zelene prevladuje rjava barva, vendar so prisotni v manjšem številu.

Proizvajalec mane na hoji je tudi velika rjava hojeva ušica (Cinara confinis). Ušice se pojavljajo v kolonijah v notranjosti krošnje, na vejah, vejicah, deblu in koreninah dreves. Odrasli osebki so rjave barve in veliki do 7,5 mm. Na hoji mano proizvaja tudi Brstna hojeva ušica (Mindarus abietinus), ki sesa mlade poganjke, kateri se zaradi tega zvijejo, ob močni napadenosti pa lahko tudi propadejo. Ušica lahko povzroči nekaj dnevno zgodnjo pašo na hoji. Poleg ušic je pomemben proizvajalec mane na hoji tudi mali hojev kapar (Physokermes hemicryphus) kateri je manj opazen in se nahaja v pazduhah – rogovilicah lanskih poganjkov, običajno visoko v krošnjah dreves.
Za preverjanje prisotnosti zelene hojeve ušice moramo znati oceniti koliko je osebkov prisotnih na določenem območju in v kakšnem razvoju so. Z metodo otresanja vej to najenostavneje naredimo. S klikom na povezavo si boste v izobraževalnem filmu način spremljanje lahko ogledali.
Film- Spremljanje števila zelene hojeve ušice


Hojev med
Hojev med je zelo temen, je sivorjave barve z značilnim zelenim odsevom. Običajno je moten in ne kristalizira. Zaznaven je vonj po mleku v prahu, smoli, suhiih hruškah likarju, viskiju včasih pa tudi po dimu oziroma osmojenem lesu. Za hojev med je značilna aroma po karamelu, mleku v prahu, zažganem sladkorju, smoli, dimu, črnem čaju in zeliščnih bombonih. Električna prevodnost mora biti večja kot 0,8 mS/cm, v povprečju pa znaša 1,3 mS/cm. Hojev med je lahko vključen v shemo Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo in shemo Kočevski gozdni med z zaščiteno označbo porekla.

Simon Golob, JSSČ

Viri:
- Kišek M., 2021, Navadna jelka, iz sence gozdov, Lovec, CIV. letnik, št. 1/2021, str.: 21-23
- Rihar J., 2003, Mana iglavcev in napovedovanje gozdnega medenja, druga dopolnjena izdaja, Ljubljana, Pansan d.o.o.: 136 str.
- Šivic F., 2015, Čebelje paše v Sloveniji, Brdo pri Lukovici, Čebelarska zveza Slovenije: 176 str.
- Zdešar P. in sod., 2011, Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje 2, Brdo pri Lukovici, Čebelarska zveza Slovenije: 512 str.
- http://www.slovenskimed.si/Si/med_vrste.php
- https://www.waldtracht.info/