Čebelarji vzrejamo matice na različne načine. Pri planskem delu vzreje matic je glavni cilj vzrediti čim večjo količino kakovostnih matičnikov, iz katerih se bodo izlegle mlade matice. Pri tem mora biti razlika v starosti matičnikov čim manjša, bolje rečeno le nekaj ur.
Cilj nam je istočasno vzrediti večje število kvalitetnih matic, v času čebelarske sezone z vnaprej znanimi časovnimi termini za opravljanje posameznih potrebnih opravil, v več turnusih. Prav tako je pomembno, da vemo, kdaj bomo imeli določeno količino matic sposobnih za dobavo in dodajanje domačim družinam.
Najenostavnejši način pridobitve matičnikov je tako imenovana prisilna gradnja matičnikov z odvzemom matice iz čebelje družine. S to metodo bomo dobili dovolj matičnikov različnih starosti, slabše kakovosti. Iz prevelike želje, da čebelja družina pride do matice, čebele potegnejo matičnike tudi na starejših čebeljih ličinkah, ki so bile že hranjene kot bodoče čebele delavke. Zaradi tega bomo dobili matice slabše kakovosti. Prav tako so ličinke čebel delavk največkrat v satnih celicah, kjer je že bila zalega. Te celice čebele zaradi preostalih kokonov prejšnje zalege ne morejo primerno razširiti, zaradi česar bomo dobili manjše in manj kakovostne matice.
Veliko boljše matičnike lahko dobimo z nekaj več vloženega dela. Iz čebelje družine, iz katere smo vzeli matico, odstranimo vse satje z odkrito zalego in čebele stresemo nazaj v panj. Družini pustimo samo en sat, ki je prvič zaležen. Po obrobju tega sata morajo biti ličinke v najmlajšem stadiju. Sat podrežemo po liniji, kjer zalega prehaja iz jajčec v ličinke. Nato po tem prerezu odstranimo ličinke tako, da pustimo vsako tretjo ličinko, vmesni dve pa odstranimo. Čebele imajo na voljo mlade ličinke v celicah na robu sata, iz katerih lahko potegnejo velike matičnike, ličinke v njih pa bodo od začetka dobivale ustrezno hrano, ki zagotavlja kakovost bodočih matic. Pri tej metodi še vedno obstaja možnost gradnje matičnikov na starejših ličinkah ali ličinkah različne starosti, kar nam ne zagotavlja optimalne kakovosti matic.
Matičniki, ki jih čebele zgradijo pri naravnem rojilnem nagonu, so zanesljivo kakovostni in jih kot take lahko koristno uporabimo. Tudi ti se zelo razlikujejo po starosti in zato niso najbolj primerni pri resnejšem delu za vzrejo matic. Sodobno čebelarjenje in pričakovanje naravnega rojenja nikakor nista usklajena – nikakor ne gresta v isto smer.
Najboljši matičniki so prelegalni, to je tedaj, ko čebele tiho zamenjajo matico. Kvalitetni so zato, ker so jih čebele gradile, negovale in hranile pazljivo in z veliko ljubeznijo. Problem je v tem, ker sta največkrat samo dva, največ trije v panju, prav tako ne moremo vplivati na to, iz kakšne čebelje družine s kakšnimi lastnostmi je njihova genska zasnova. Običajno jih zaležejo čebele v čebeljih družinah, ki nimajo najboljših lastnosti v čebelnjaku.
Če se želimo resno ukvarjati z vzrejo matic v več turnusih v sezoni, nobeden od prej navedenih načinov ni ustrezen. Cilj bomo dosegli samo s presajanjem ličink iste starosti v umetne matičnike. V praksi se uporabljajo in dajejo tudi podobne rezultate umetni matičniki iz voska ali iz ustrezne plastike. Ličinke lahko premeščamo na dva načina:

z dotikom, premeščanjem ličinke iz dna čebelje celice v matičnik,
brez dotika, premeščanje kompletnega dna čebelje celice z ličinko in matičnim mlečkom v ustrezni matičnik.

Za prvi način uporabljamo različne pripomočke, kot so specialne igle, čopiči in podobno. Ličinke lahko izperemo s toplo vodo na gosto tanko tkanino črne barve in s čopičem prenesemo ličinke v pripravljene matičnike. Pri teh opravilih lahko poškodujemo ličinke, ker se jih dotikamo pri prenosu, kar vpliva na sprejem ličink pri čebelah in tudi na kakovost matic. S to metodo je skoraj nemogoče presaditi šele izležene ličinke, ki jih s prostim očesom komaj vidimo. Da ne bi prenesli mladih ličink na suho dno matičnikov pripravimo majhno količino matičnega mlečka razredčenega z vodo. Kapljico pripravljenega matičnega mlečka vstavimo na dno matičnika, v katerega prenesemo ličinko. To je kar zahtevno delo, ki potrebuje določeno spretnost in izkušnje.
Najboljši način za prestavljanje ličink brez dotika je pred 35 leti izumil Karl Jenter iz Nemčije. S pomočjo posebnega aparata prenašamo kompletno dno čebelje celice z ličinko in matičnim mlečkom, v katerem plava ličinka. Kaseta za vzrejo matic s pretikanjem omogoča čebelarjem, da si enostavno vzredijo lastne matice.
Pri vzreji matic je potrebno vsa opravila izvesti skrajno odgovorno, z uporabo vseh znanj, ki ga imamo na tem področju. Samo tako lahko pričakujemo ustrezen rezultat in dobljene zelo kakovostne matice, ki je osnova vsega dela v panju.

Vlado Auguštin