Stanje glede Azijskega sršena

Azijski sršen (Vespa velutina) je vrsta, ki izvira iz tropskih in subtropskih predelov jugovzhodne Azije. Po izgledu se loči od domorodnega evropskega sršena (Vespa crabro) in prav tako tujerodnega orientalskega sršena (Vespa orientalis). Dolg je od 20 do 30 mm in je manjši od evropskega sršena. Oprsje azijskega sršena je črno do temno rjave barve, obročki zadka so črni z ozkimi rumeno oranžnimi obrobami, četrti pa je skoraj popolnoma rumeno oranžne barve, kar ga značilno loči od evropskega sršena, ki ima zadek predvsem rumene barve. Noge azijskega sršena so v zgornji polovici črne v spodnji pa rumene barve. Prisotnost azijskega sršena ločimo od evropskega tudi po gnezdnih. Kljub temu da obe vrsti gradita gnezda iz celuloze so gnezda azijskega sršena večja, jajčaste oblike, praviloma se nahajajo visoko v drevesnih krošnjah ali na drugih visokih lokacijah. V premeru merijo okrog 50 cm (lahko tudi do 1 m) in se od gnezd evropskih sršenov ločijo tudi po mestu vhoda. Gnezda azijskega sršena imajo vhod praviloma ob strani, gnezda evropskega sršena pa na dnu. V gnezdih azijskega sršena se v sezoni povprečno razvije okrog 6000 sršenov, katerih je največ jeseni, ko se v gnezdih razvijejo nove matice (med 200 in 500, lahko pa tudi več), ki prezimijo in spomladi vzpostavijo novo gnezdo.

Azijski sršen ima podobno kot ostale tujerodne vrste velik vpliv na ekosisteme, v katerih se pojavi. Glede na veliko število osebkov znotraj enega gnezda je potreba po hrani za vzdrževanje le tega velika. Primarna hrana azijskega sršena so druge vrste žuželk, najpogosteje pa v okolici svojih gnezd pleni medonosne čebele, pogosto pa tudi druge opraševalce. Čebele delavke pleni v letu pred čebeljimi panji. Pleni v skupinah, zaradi česar je negativen vpliv na čebelje družine še toliko večji, obenem pa čebele ob veliki prisotnosti azijskih sršenov v okolici iz panjev niti ne izletavajo več. Posledično se ustavi vnos vode in hrane. Prihod azijskega sršena bi imel tako negativen vpliv na število in stanje opraševalcev, posledično pa tudi na opraševalni servis in biodiverziteto. Azijski sršen negativno vpliva tudi na domorodno populacijo evropskega sršena - pri čemer ne gre za plenjenje, pač pa za potegovanje za iste vire hrane in prostora. V državah, kjer se je pojavil azijski sršen, povzroča gospodarsko škodo v čebelarstvu, vinogradništvu, sadjarstvu in kmetijstvu na splošno.

Pomembno je, da azijskega sršena ne zamenjujemo z evropskim sršenom in da po pomoti ali načrtno ne odstranjujemo domorodne vrste evropskega sršena. Le ta je pomemben del naše narave in procesov v njej, saj uravnava število žuželk, tudi nekaterih škodljivcev v kmetijstvu. Škoda, ki jo povzroči v čebelarstvu, je manjša, kot pa so njegove koristi v okolju. Opažanja iz drugih držav kažejo tudi na to, da se ob šibkih populacijah domorodnega evropskega sršena tujerodni azijski sršen še lažje in hitreje širi.

Azijski sršen je bil v Evropi prvič opažen leta 2004 na območju mesta Bordeaux v Franciji. Od tam se je hitro širil po okoliških območjih in je prisoten že v več evropskih državah (Francija, Španija, Združeno kraljestvo, Nizozemska, Belgija, Italija, Nemčija,…). V Franciji hitrost širjenja njegove populacija ocenjujejo na do 200 km letno , v Veliki Britaniji na med 70 in 112 km letno. Širjenje populacije azijskega sršena po Evropi se je nadaljevalo tudi v zadnjem času. O pojavu na novih območij so lansko leto poročali iz več zveznih dežel v Nemčiji (Severeno Poreje -Westafija, Hessen in Bavarska ). V avgustu 2023 so ga opazili na Madžarskem - v kraju Kimle, ki je leži približno 13 km južno od meje s Slovaško in 23 km vzhodno od meje z Avstrijo. Najdeno gnezdo so po poročanjih uspešno uničili. V oktobru 2023 je bil pri primerek odkrit na Češkem. Prvi primer azijskega sršena so 9. aprila letos našli tudi v naši severni sosedi, v Salzburgu. Kot poročajo, gre po vsej verjetnost - glede na trenutna predvidevanja za osamljen primer pojava te invazivne vrste v državi. Domnevno gre za matico, ki glede na zgodnje obdobje leta, še ni vzpostavila gnezda.

Azijskega sršena v Sloveniji še ni, ja pa prisoten oziroma je bil opažen v naši okolici. Od leta 2012 je prisoten v severni Italiji, kjer se postopoma širi od zahoda proti vzhodu, prva opažanja pa so bila lani in letos zabeležena tudi na Madžarskem in v Avstriji. Glede na ugotovitve iz tujine se ga najlažje opazi med aprilom in oktobrom, še posebej v bližini čebeljih panjev, kjer lovi čebele. V kolikor bi se v Sloveniji azijskega sršena opazilo je potrebno to sporočiti v sistem »Invazivke« (www.invazivke.si) ali veterinarjem VF NVI, ki pokrivajo področje zdravstvenega varstva čebel.

Čebelarska zveza Slovenije si v zadnjih mesecih aktivno prizadeva, da bi bili v Sloveniji na prihod azijskega sršena dobro pripravljeni. Na to temo smo v preteklih mesecih sklicali sestanek inštitucij s tega področja (ČZS, KIS, VF NVI, NIB, GIS), k pisanju v reviji Slovenski čebelar smo povabili avtorje člankov na to temo, v marcu smo na strokovni del čebelarskega sejma ApiSlovenija povabili g. Stefana Fenuccija, poklicnega čebelarja in najboljšega poznavalca trenutne situacije glede azijskega sršena v Italiji. Pobudo za ureditev tega področja in sprejem protokola ukrepov odziva ob pojavu azijskega sršena smo že v začetku leta naslovili na pristojna ministrstva, trenutno pa smo v navezi z Zavodom RS za varstvo narave glede priprave načrta odziva ob pojavu azijskega sršena v Sloveniji.

Simon Golob
Svetovalec specialist za tehnologijo čebelarjenja,
Čebelarska zveza Slovenije
Javna svetovalna služba v čebelarstvu

Viri:
-Deutsches Bienen Journal, 1/2024 vol. 32. Das war 2023: Zahlreiche Nester
- de Groot, M., S. Zidar, D. Bevk, M. Pibernik, M. Pislak Ocepek, J. Kus Veenvliet. 2020 Načrt za hitro odzivanje ob najdbi azijskega sršena (Vespa velutina), projekt LIFE ARTEMIS, izdelek akcije A2. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije, Zavod RS za varstvo narave in Zavod Symbiosis.
-Immer mehr Funde (2023) , Deutsches Bienen-Journal 10/2023: 4
-Monceau, K., O. Bonnard, D. Thiéry, 2013. Vespa velutina: a new invasive predator of honeybees in Europe. Journal of Pest Science 87(1): 1-16.